Zemljevid - Bremen (Kreisfreie Stadt Bremen)

Bremen je mesto v severozahodni Nemčiji in upravno središče najmanjše nemške zvezne dežele - Bremen (404 km²).

Polno ime Svobodno hanzeatsko mesto Bremen se nanaša na članstvo v srednjeveški trgovski zvezi Hansa in poudarja zgodovinski položaj Bremna kot mesta, ki ni podrejeno nobeni deželni oblasti. Je deseto nejvečje mesto v Nemčiji. Pripada k velemestni regiji Bremen/Oldenburg, od skupno enajstih velemestnih področij Nemčije.

Močvirje in moreno blizu Bremna so naselili že okoli 12.000 pr. n. št. Grobišča in naselja v Bremen-Mahndorfu in Bremen-Osterholzu segajo v 7. stoletje. Od renesanse so nekateri znanstveniki verjeli, da se je vhod Fabiranum ali Phabiranon v Ptolemajevem Četrta karta Evrope[7], izdelan leta 150, nanašal na Bremen. Toda Ptolemaj daje geografske koordinate, ki se nanašajo na kraje severovzhodno od ustja reke Visurgis (Weser). V času Ptolemaja so Hauci živeli na območju, ki se zdaj imenuje severozahodna Nemčija ali Spodnja Saška. Do konca 3. stoletja so se združili s Sasi. Med saškimi vojnami (772-804) so se Sasi, ki jih je vodil Widukind, borili proti zahodnim germanskim Frankom, ustanoviteljem Karolinškega cesarstva in izgubili vojno.

Karel Veliki, kralj Frankov, je naredil nov zakon, Lex Saxonum, ki je prepovedoval Sasom častiti Odina (bog Sasov); namesto tega so se morali spreobračati v krščanstvo. Leta 787 je Willehad v Bremnu postal prvi škof Bremna. Leta 848 se je nadškofija Hamburg združila z Bremensko škofijo, da bi postala nadškofija Hamburg-Bremen, s sedežem v Bremnu, v naslednjih stoletjih pa so bili nadškofi Hamburg-Bremen gonilna sila krščanstva Severne Nemčije. Leta 888 je po ukazu nadškofa Rimberta, cesar Arnulf Koroški, karolinški kralj Vzhodne Frankovske, Bremnu podelil pravice, da ima svoje trg, kovnico svojih kovancev in svoje carinske zakone.

Prvo kamnito obzidje v mestu je bilo zgrajeno leta 1032. V tem času je začela rasti trgovina z Norveško, Anglijo in severno Nizozemsko, s čimer se je povečal pomen mesta.

Leta 1186 je bremenski knezoškof Hartwig Uthlede in njegov sodni izvršitelj v Bremnu potrdil - ne da bi na splošno opustil svojo prevlado nad mestom – Gelnhausen Privilege, s katerim je Friderik I. Barbarossa mestu podelil velike privilegije. Mesto je bilo priznano kot politična entiteta s svojimi zakoni. Nepremičnine v občinskih mejah niso mogle biti podvržene fevdalnemu prevladujočemu položaju; to velja tudi za služabnike, ki so pridobili premoženje, če so v mestu živeli eno leto in en dan, potem pa so jih šteli za svobodne osebe. Lastnino so lahko prosto podedovali brez fevdalnih zahtevkov za vrnitev prvotnemu lastniku. Ta privilegij je postavil temelje za bremenski poznejši status cesarske neposrednosti (nemško: Reichsfreiheit ali Reichsunmittelbarkeit).

Toda v resnici Bremen ni imel popolne neodvisnosti od knezoškofov: ni bilo svobode veroizpovedi, meščani pa so jim morali še vedno plačevati davke. Bremen je igral dvojno vlogo: sodeloval je pri parlamentu sosednje knezoškofije Bremen kot del bremenskih posesti in plačal svoj delež davkov, vsaj takrat, ko je predhodno soglašal s to dajatvijo. Ker je bilo mesto največji davkoplačevalec, je bilo njegovo soglasje običajno iskano. Na ta način je mesto prevzelo fiskalno in politično moč v nadškofiji, pri čemer ni dovoljevalo knezoškofom vladati v mestu brez soglasja. Leta 1260 se je Bremen pridružil Hanseatski zvezi.